Zadnje novičke

Arhiv

Tags

DEKLARACIJA O SLABEM RAVNANJU IN ZANEMARJANJU OTROK

Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč. Zloraba otrok je lahko fizična, spolna, psihična ali zanemarjanje, največkrat pa se pojavlja v kombinaciji.

Pravice otrok so bile skozi zgodovino zelo različne. Največji prelom v otrokovih pravicah pa se je zgodil z Ženevsko deklaracijo leta 1924, kasneje z deklaracijo o otrokovih pravicah leta 1959 in Konvencijo Združenih narodov leta 1989. V Sloveniji je temeljni zakon, ki ščiti pravice otrok Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Kot zdravstveni delavci imamo tudi sami veliko odgovornost pri prepoznavanju nasilja in zlorab nad otroki in smo dolžni takšne primere tudi prijaviti. Naš temeljni dokument oziroma smernice, po katerih se moramo ravnati so zapisane v Strokovnih smernicah za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki jih je izdalo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.

1.UVOD

V seminarski nalogi se bomo v prvem delu osredotočili na to, kaj pomeni slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kako ga ločimo, kje se dogaja in kako ga prepoznamo. V drugem poglavju se bomo posvetili zakonodaji, ki govori o zaščiti otrok. Dotaknili se bomo zgodovinskega razvoja otrokovih pravic od leta 1924 naprej. V tretjem delu pa bomo govorili o tem kakšne so pravice in dolžnosti zdravstvenih delavcev ob prepoznavi slabega ravnanja z otrokom.

Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč (WHO Consultation on Child Abuse and Neglect, 1999).

Namen seminarske naloge je raziskati in predstaviti kaj dejansko opredeljuje pojem slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kateri so temeljni dokumenti, ki govorijo o otrokovih pravicah in kakšna je naloga zdravstvenih delavcev, ko prepoznajo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.

Cilj raziskovalne naloge je pregledati in preučiti relevantno literaturo, kot so to dokumenti, ki opredeljujejo pravice otrok in dokumenti, ki navajajo kakšen je protokol, ko zdravstveni delavci opazimo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.

2.SLABO RAVNANJE Z OTROKOM

Kot otrok se v seminarski nalogi smatra oseba mlajša od 18 let, torej mladoletni družinski član, razen če ni drugače določeno.

Prepoznava slabega ravnanja z otrokom je lahko očitna pri vidnih sledeh telesnega kaznovanja, ki ga otrok opiše, lahko pa je zelo negotova. Razlaga, ki jo poda starš, je pogosto netočna, bodisi ker ni pripravljen razkriti resnice ali ker jo podaja starš, ki za trpinčenje otroka ali zlorabo ne ve. Otrok je lahko premlad ali zaradi posledic slabega ravnanja z njim preveč prizadet, da bi lahko opisal dogodek, starejši otrok pa je lahko preveč prestrašen ali predvsem lojalen storilcu. (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015)

Zlorabo otroka lahko razdelimo v štiri osnovne oblike:

  1. fizično nasilje,

  2. spolno nasilje,

  3. psihično nasilje in

  4. zanemarjanje otroka.

Otrok je lahko izpostavljen eni ali več oblik nasilja hkrati. Slabo ravnanje pa lahko povzroča starš, sovrstniki ali tretje osebe in sicer doma, v šoli, na igrišču ali preko spleta.

2.1 FIZIČNO NASILJE IN ZLORABE

»Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Fizična zloraba otrok vodi do resnične ali potencialne telesne poškodbe zaradi ravnanja ali opustitve ravnanja.

Nastanejo lahko poškodbe, ki so namerno povzročene ali so posledica pomanjkljive zaščite otroka. Vedenja oziroma ravnanja, ki lahko povzročijo telesno poškodbo, so:

  • klofutanje, lasanje, udarec z roko ali predmetom,

  • brcanje, porivanje,

  • stresanje,

  • uporaba čezmerne moči pri telesnem stiku z otrokom,

  • namerna zastrupitev,

  • zadušitev,

  • ponarejanje/induciranje bolezni,

  • dopustitev ali izpostavljanje povečanemu tveganju otroka za nezgode.

Za fizično nasilje oziroma zlorabo značilne spremembe na koži so podplutbe različne starosti in podplutbe na predelih, ki so manj izpostavljeni poškodbam pri nesrečah. Opekline, ki so značilne za zlorabo, so manjše, okrogle oblike, povzročene s pritiskom cigaretnega ogorka, opekline, ki nastanejo s pritiskom vročega predmeta na kožo ali s potopitvijo otroka v vrelo tekočino.

Med zlomi kosti, ki nastanejo z namernim poškodovanjem otroka, so najpogostejši zlomi diafiz dolgih kosti okončin, posebno nadlahtnice, večkratni zlomi ali zlomi v različnih fazah zdravljenja. Posebno sumljivi zaradi posledic fizičnega nasilja so zlomi reber, lopatice, prsnice in drugi sicer pri otrocih redki zlomi.

Pogoste so tudi naslednje poškodbe: poškodbe trebuha, ki so drugi vodilni vzrok smrti pri zlorabah otrok, poškodbe glave so vodilni vzrok smrti zaradi zlorabe in so najpogostejše pri otrocih do enega leta starosti. Sindrom Munchausen by proxy je oblika zlorabe, nanašajoča se na otroka, ki ga starš vozi k zdravnikom zaradi simptomov, ki jih je sprožil prav starš sam (skoraj izključno mati). Ta zanika kakršno koli védenje o vzroku otrokovih težav, ki večinoma v odsotnosti matere izginejo. Sindrom Munchausen by proxy je najpogostejši pri novorojenčkih, dojenčkih in predšolskih otrocih. Matere storilke imajo večinoma poklicno izobrazbo ali izkušnje s področja zdravstvene nege. Večkrat so žrtve namišljenih bolezni tudi otrokovi sorojenci« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):

2.2 SPOLNO NASILJE IN ZLORABE

»Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera je otrok prisiljen in/ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Spolna zloraba pomeni vključevanje otrok v katere koli spolne aktivnosti odrasle osebe ali osebe v poznejšem razvojnem obdobju od otroka. Spolna zloraba je tudi vključevanje otrok v spolne aktivnosti oziroma ravnanja s spolno vsebino, ki so za otroke razvojno neprimerni, jih ne morejo razumeti, nanje ne morejo dati pristanka in ki vključujejo socialno nesprejemljiva vedenja. To so dejanja, pri katerih otroka uporabi druga oseba za zadovoljitev ali spolno vzdraženje ali za zadovoljitev ali spolno vzdraženje drugih.

Primeri spolne zlorabe so:

  • izpostavljanje spolnim organom ali namerno povzročeni kakršni koli spolni aktivnosti v prisotnosti otroka,

  • namerno dotikanje otrokovega telesa ali nadlegovanje otroka s strani osebe ali s predmetom z namenom spolnega vzburjenja ali zadovoljitve,

  • masturbacija vpričo otroka ali vključevanje otroka v dejanja masturbacije,

  • spolni odnos z otrokom, oralni, vaginalni ali analni,

  • spolno izkoriščanje otroka, ki vključuje pregovarjanje, opogumljanje, zahtevanje ali zaprošanje otroka ali vključevanje otroka v prostitucijo ali druge spolne aktivnosti,

  • izpostavljanje otroka razkazovanju, poziranju z namenom spolnega vzburjenja, vključno s snemanjem ali fotografiranjem,

  • spolna aktivnost med odraslo in mladoletno osebo (mlajšo od 15 let),

  • izpostavljanje otroka spolnim vsebinam z neposrednim stikom, fotografijami, filmi,

  • zavajanje, spolni komentarji, spolne kretnje odraslega do otroka,

  • izsiljevanje, grožnje in prisila v spolno aktivnost.

Storilci so večinoma otroku poznane osebe, pogosteje moški katerih odnos z otrokom pomeni prevlado moči in odgovornosti. Spolna zloraba se največkrat razkrije, ko se otrok o zlorabi zaupa vrstniku, kar je pogosto, enemu od staršev ali učitelju, ali po zaupnem telefonu za otroke v stiski. Zloraba lahko ostaja neprepoznana mesece ali leta. Pogosto povzroči tudi spremembe v otrokovem vedenju, nanjo je treba pomisliti ob seksualiziranem vedenju otroka, vodi lahko do socialnega umika, učne neuspešnosti, povečane razdražljivosti in nerazložljive agresivnosti. Pri starejših otrocih lahko vodi v samomorilno vedenje, beg od doma, ponavljanje storilčevega dejanja mlajšim, lahko se pokaže sekundarna enureza ali enkopreza ali poškodbe in okužbe genitouretralnega trakta« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):

2.3 PSIHIČNO NASILJE IN ČUSTVENA ZLORABA

»Psihično nasilje je ravnanje, s katerim povzročitelj nasilja povzroči pri otroku strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Psihično nasilje nad otrokom je stalen vzorec verbalne zlorabe, čustvene zlorabe, ravnanja in vplivov, ki otroku dajejo občutek, da ni vreden, ljubljen, zaželen.

Čustvena zloraba je običajno odnos med staršem/skrbnikom in otrokom, in ne posamezen dogodek ali vzorec dogodkov. Prisotna je takrat, kadar niso izpolnjene otrokove potrebe po naklonjenosti, potrditvi, doslednosti in varnosti. Čustvena zloraba se lahko kaže kot:

  • pripisovanje negativnih značilnosti, ki se kaže kot nenehno kritiziranje, sarkazem, sovražnost ali zvračanje krivde na otroka,

  • pogojevanje naklonjenosti, nege z otrokovimi dejanji, grožnje z zapustitvijo,

  • čustvena nerazpoložljivost enega od staršev,

  • prezgodnje nalaganje odgovornosti otroku,

  • premalo zaščite ali pretirana zaščita otroka,

  • odtegovanje pozornosti,

  • nedoslednost v odzivih na otrokova dejanja,

  • neprimernost izraženih zahtev in pričakovanj do otroka,

  • izpostavljanje otroka nasilju v družini,

  • izpostavljanje nasilju na splošno in nasilnim ali grozljivim vsebinam,

  • žalitve, zasmehovanje, manipuliranje, zastraševanje, sramotenje.

Posledice psihičnega nasilja oziroma čustvene zlorabe se lahko kažejo v otrokovem vedenju, mišljenju, čustvovanju ali telesnem zdravju. Primeri tega vključujejo ne-varen tip primarne navezave otroka, ne-organske vzroke za zaostanek v rasti, stisko, nizko samospoštovanje, zaostajanje v doseganju učnih ali razvojnih dosežkov, socialno plahost, agresivno vedenje do oseb, ki so mlajše ali šibkejše od otroka, kruto vedenje do živali. Meja resne oškodovanosti je presežena, ko zlorabljajoči odnosi prevladujejo in postajajo značilni za odnos med otrokom in staršem/skrbnikom.

Psihično nasilje je najpogostejša oblika zlorabe otrok in je hkrati med vsemi najredkeje obravnavana. Ima lahko dolgotrajne posledice za otrokov razvoj, poškoduje otrokov odnos do sebe, zmožnost ustvarjanja zdravih medosebnih odnosov in zmožnost otrokovega delovanja doma, v šoli in med vrstniki. Čustvena zloraba lahko zaznamuje zmožnost zaupanja drugim« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):

2.4 ZANEMARJANJE

»Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar starši, skrbniki ali tisti, ki so kako drugače dolžni skrbeti za otroka, opuščajo dolžno skrb za otroka, ustrezno njegovi starosti, razvoju in individualnim značilnostim. Zanemarjanje se kaže kot nezadovoljevanje osnovnih otrokovih potreb, kar privede do resne oškodovanosti ali nenapredovanja v razvoju zaradi nezadovoljive prehrane, telesne nege, neprimerne obleke, pomanjkanja toplote, spanja, skrbi za otrokovo zdravje, pomanjkanja nadzora, dnevnih rutin, učenja pravil, navezanosti in naklonjenosti odraslih, pomanjkanja čustvene topline, izkazovanja ljubezni, sprejetosti in pomanjkanja spodbud k razvojno primernim aktivnostim in kognitivnemu razvoju.

Posledice zanemarjanja se pri otroku običajno kažejo različno bolj v nekem obdobju kot v posameznem trenutku: otrok s ponavljajočimi se manjšimi poškodbami najverjetneje ni imel zadostnega nadzora ali varnosti, otrok, ki nenehno manjka v šoli, je lahko prikrajšan za intelektualne spodbude. Za očitno oškodovanost gre tudi, ko nezadovoljene otrokove potrebe prizadenejo njegovo blagostanje ali razvoj« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):

Slika 1: Spletna stran OneSky PET scan zdravih in zanemarjenih možganov

Vir: OneSky

Tudi otroci, ki so žrtve nasilja ali so le prisotni pri povzročanju nasilja enega od staršev nad drugim, imajo pogosteje zdravstvene težave, od raznih kroničnih bolezni do vedenjskih težav. Pri njih je pogostejša depresija, anksioznost in nasilje nad sovrstnicami/sovrstniki; ti otroci pogosteje naredijo samomor, uporabljajo droge in alkohol, zbežijo od doma, se ukvarjajo z mladoletniško prostitucijo in povzročijo kazniva dejanja spolnega napada (The Family Violence Prevention Fund, 2004).

3. ZAKONODAJA NA PODROČJU ZAŠČITE OTROK

»Otroci skozi zgodovino niso uživali nobenih pravic. Od antike do danes so se pravice otrok sicer nekoliko spreminjale, glavno vodilo vzgoje otroka pa je kljub vsemu bilo telesno kaznovanje. Šele v 20. stoletju so se pojavile prve težnje o ureditvi otrokovih pravic kot posebne skupine, najprej z Ženevsko deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1924, še posebej pa z Deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1959. Po tem dokumentu so nekatere države vzele pravice otroka pod drobnogled in jih uredile v svoji notranji zakonodaji. Največji preboj v ureditvi pravic otroka pa je bil dosežen s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki podrobno ureja pravice otroka, hkrati pa ustanavlja Odbor za otrokove pravice, nadzorni organ nad izvajanjem konvencije, kateremu so države pogodbenice dolžne poročati o doseženih ukrepih. Odbor podaja tudi sklepne ugotovitve na ta poročila ter daje priporočila za izboljšanje ali sprejetje novih ukrepov glede pravic otrok. S tem dokumentom, ki je mednarodnopravno zavezujoč, se je nivo otrokovih pravic zelo izboljšal, tudi v Republiki Sloveniji. Konvencija pa si prizadeva tudi za odpravo telesnega kaznovanja otrok, kar ji je v mnogo državah tudi uspelo, velik premik na tem področju pa je bil dosežen tudi v Republiki Sloveniji, z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008, ki je definiral tudi fizično obliko nasilja v družini, v bližnji prihodnosti pa naj bi začel veljati Družinski zakonik, ki izrecno prepoveduje telesno kaznovanje otroka. Tako so se v zadnjih dvajsetih letih, po zaslugi Konvencije o otrokovih pravicah, pravice otrok zelo izboljšale, vse več držav pa odpravlja tudi telesno kaznovanje« (Šatur, 2011)

V nadaljevanju se bomo dotaknili bistvenih dokumentov, ki opredeljujejo otrokove pravice.

3.1. ŽENEVSKA DEKLARACIJA