top of page

Zadnje novičke

Arhiv

Tags

DEKLARACIJA O SLABEM RAVNANJU IN ZANEMARJANJU OTROK

Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč. Zloraba otrok je lahko fizična, spolna, psihična ali zanemarjanje, največkrat pa se pojavlja v kombinaciji.

Pravice otrok so bile skozi zgodovino zelo različne. Največji prelom v otrokovih pravicah pa se je zgodil z Ženevsko deklaracijo leta 1924, kasneje z deklaracijo o otrokovih pravicah leta 1959 in Konvencijo Združenih narodov leta 1989. V Sloveniji je temeljni zakon, ki ščiti pravice otrok Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Kot zdravstveni delavci imamo tudi sami veliko odgovornost pri prepoznavanju nasilja in zlorab nad otroki in smo dolžni takšne primere tudi prijaviti. Naš temeljni dokument oziroma smernice, po katerih se moramo ravnati so zapisane v Strokovnih smernicah za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki jih je izdalo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.

1.UVOD

V seminarski nalogi se bomo v prvem delu osredotočili na to, kaj pomeni slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kako ga ločimo, kje se dogaja in kako ga prepoznamo. V drugem poglavju se bomo posvetili zakonodaji, ki govori o zaščiti otrok. Dotaknili se bomo zgodovinskega razvoja otrokovih pravic od leta 1924 naprej. V tretjem delu pa bomo govorili o tem kakšne so pravice in dolžnosti zdravstvenih delavcev ob prepoznavi slabega ravnanja z otrokom.

Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč (WHO Consultation on Child Abuse and Neglect, 1999).

Namen seminarske naloge je raziskati in predstaviti kaj dejansko opredeljuje pojem slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kateri so temeljni dokumenti, ki govorijo o otrokovih pravicah in kakšna je naloga zdravstvenih delavcev, ko prepoznajo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.

Cilj raziskovalne naloge je pregledati in preučiti relevantno literaturo, kot so to dokumenti, ki opredeljujejo pravice otrok in dokumenti, ki navajajo kakšen je protokol, ko zdravstveni delavci opazimo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.

2.SLABO RAVNANJE Z OTROKOM

Kot otrok se v seminarski nalogi smatra oseba mlajša od 18 let, torej mladoletni družinski član, razen če ni drugače določeno.

Prepoznava slabega ravnanja z otrokom je lahko očitna pri vidnih sledeh telesnega kaznovanja, ki ga otrok opiše, lahko pa je zelo negotova. Razlaga, ki jo poda starš, je pogosto netočna, bodisi ker ni pripravljen razkriti resnice ali ker jo podaja starš, ki za trpinčenje otroka ali zlorabo ne ve. Otrok je lahko premlad ali zaradi posledic slabega ravnanja z njim preveč prizadet, da bi lahko opisal dogodek, starejši otrok pa je lahko preveč prestrašen ali predvsem lojalen storilcu. (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015)

Zlorabo otroka lahko razdelimo v štiri osnovne oblike:

  1. fizično nasilje,

  2. spolno nasilje,

  3. psihično nasilje in

  4. zanemarjanje otroka.

Otrok je lahko izpostavljen eni ali več oblik nasilja hkrati. Slabo ravnanje pa lahko povzroča starš, sovrstniki ali tretje osebe in sicer doma, v šoli, na igrišču ali preko spleta.

2.1 FIZIČNO NASILJE IN ZLORABE

»Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Fizična zloraba otrok vodi do resnične ali potencialne telesne poškodbe zaradi ravnanja ali opustitve ravnanja.

Nastanejo lahko poškodbe, ki so namerno povzročene ali so posledica pomanjkljive zaščite otroka. Vedenja oziroma ravnanja, ki lahko povzročijo telesno poškodbo, so:

  • klofutanje, lasanje, udarec z roko ali predmetom,

  • brcanje, porivanje,

  • stresanje,

  • uporaba čezmerne moči pri telesnem stiku z otrokom,

  • namerna zastrupitev,

  • zadušitev,

  • ponarejanje/induciranje bolezni,

  • dopustitev ali izpostavljanje povečanemu tveganju otroka za nezgode.

Za fizično nasilje oziroma zlorabo značilne spremembe na koži so podplutbe različne starosti in podplutbe na predelih, ki so manj izpostavljeni poškodbam pri nesrečah. Opekline, ki so značilne za zlorabo, so manjše, okrogle oblike, povzročene s pritiskom cigaretnega ogorka, opekline, ki nastanejo s pritiskom vročega predmeta na kožo ali s potopitvijo otroka v vrelo tekočino.

Med zlomi kosti, ki nastanejo z namernim poškodovanjem otroka, so najpogostejši zlomi diafiz dolgih kosti okončin, posebno nadlahtnice, večkratni zlomi ali zlomi v različnih fazah zdravljenja. Posebno sumljivi zaradi posledic fizičnega nasilja so zlomi reber, lopatice, prsnice in drugi sicer pri otrocih redki zlomi.

Pogoste so tudi naslednje poškodbe: poškodbe trebuha, ki so drugi vodilni vzrok smrti pri zlorabah otrok, poškodbe glave so vodilni vzrok smrti zaradi zlorabe in so najpogostejše pri otrocih do enega leta starosti. Sindrom Munchausen by proxy je oblika zlorabe, nanašajoča se na otroka, ki ga starš vozi k zdravnikom zaradi simptomov, ki jih je sprožil prav starš sam (skoraj izključno mati). Ta zanika kakršno koli védenje o vzroku otrokovih težav, ki večinoma v odsotnosti matere izginejo. Sindrom Munchausen by proxy je najpogostejši pri novorojenčkih, dojenčkih in predšolskih otrocih. Matere storilke imajo večinoma poklicno izobrazbo ali izkušnje s področja zdravstvene nege. Večkrat so žrtve namišljenih bolezni tudi otrokovi sorojenci« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):

2.2 SPOLNO NASILJE IN ZLORABE

»Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera je otrok prisiljen in/ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Spolna zloraba pomeni vključevanje otrok v katere koli spolne aktivnosti odrasle osebe ali osebe v poznejšem razvojnem obdobju od otroka. Spolna zloraba je tudi vključevanje otrok v spolne aktivnosti oziroma ravnanja s spolno vsebino, ki so za otroke razvojno neprimerni, jih ne morejo razumeti, nanje ne morejo dati pristanka in ki vključujejo socialno nesprejemljiva vedenja. To so dejanja, pri katerih otroka uporabi druga oseba za zadovoljitev ali spolno vzdraženje ali za zadovoljitev ali spolno vzdraženje drugih.